Barvni realizem Sava Sovrèta, od 6. 9. 2018 do 23. 9. 2018

Barvni realizem Sava Sovrèta, otvoritev razstave je 6.9.2018 ob 19. uri v Galeriji DLUL

Zdi se, da je treba slikarstvo Sava Sovrèta umestiti  v zgodovinski okvir nacionalnega likovnega prostora ob do danes opravljenih umetnostnozgodovinsko kritiških analizah. V tem smislu sem prepričan, da so ugotovitve Tomaža Brejca tiste, ki vzpostavljajo objektivno točno konstelacijo:

 »Termin barvni realizem je logično nesmiseln, kateri realizem je brez barve, toda oznaka je vendarle ustrezna: ‘barvni’ pomeni, da se lokalne vrednosti interpretirajo, povzdignejo nad ‘impresionistični naturalizem’ in se – ker bi nehote presegli ontološke in fenomenološke aporije Cankarjeve sistematike stila – zdaj se res dogajajo slike, v katerih se nedorečenosti filozofske kritike umetniško razrešujejo v fantazijskem sobivanju in soglasju snovi in poezije, ki se mu upravičeno reče barvni realizem […]

Na Akademiji za likovno umetnost postane barvni realizem tudi pedagoški model in v prvi generaciji profesorjev (Jakac, Neodvisni) tudi estetski ideal, ki ga mlajši študentje niso smeli načeti in preseči vse do prelomnega leta 1968.«[1]

V tej konstelaciji se je spočelo Sovrètovo slikarstvo; na teh načelih je slikar vztrajal, jih zelo strpno in dosledno modificiral, še posebej v zanj prelomnih sedemdesetih in tudi še aktivnih osemdesetih letih.[2] Kasneje se je bolj predal neformalnemu pedagoškemu delovanju, a je prav v  devetdesetih  nastalo kar nekaj del, vezanih na istrsko-mediteransko motiviko.

Ali lahko danes, deset let po njegovi nenadni smrti in ob devetdesetletnici rojstva v družini klasičnega filologa in prvega prevajalca Homerjeve Iliade in Odiseje Antona Sovrèta, zapišemo (povzamemo iz spremnega besedila zloženke k dunajski razstavi, dr. Ivana Sedeja), da se je Savo Sovrè naslonil tudi na slikarstvo 17. stoletja, in sicer kot na »paradigmo finega slikanja z lazurami, ki dajo osnovnim barvam popolnoma novo, metafizično vrednost«? Morda bi to veljalo predvsem za Sovrètova tihožitja.V istrsko-mediteranski motiviki pa se je sprostil do abstraktnejše, vendar še zdaleč ne stereometrično zgrajene konstrukcije. V sedemdesetih/osemdesetih letih pa se zdi, da je z izredno strogo urejevalno disciplino zasnoval arhitekturo prostora, mu vlil, tej svoji disciplini navkljub svojstveno duhovno domačnost prav s poetiko izrisanih detajlov. Ti domačnosti spet niso mogli preglasiti, le sprostiti malce metafizičnega nadiha. Še posebej, ker v teh prostorih ni mesta tudi za samo osamelo človeško figuro. Tej in človeškemu liku nasploh (razen realistični črno-beli risarski poetiki portretnih študij mladostnikov, s čimer je več kot zadostil realistični tradiciji omenjenega pedagoškega modela Božidarja Jakca) se je Sovrè zanesljivo uspel in znal izogniti, saj ga dejansko tudi ne pogrešamo. Prav tako ne zreducirane, v samo navidezno abstrakcijo vodeče slikarske linije v istrsko-mediteranski pejsažni govorici, ki je ostala tako specifična v svoji lastni naraciji.

Aleksander Bassin

Savo Sovrè (1928 Ormož–2008, Ljubljana) je diplomiral na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani leta 1951, kjer je zaključil tudi slikarsko specialko pri prof. Gabrijelu Stupici (1953). Na srednji glasbeni šoli v Ljubljani je končal študij violine (1954) in bil do leta 1958 član radijskega orkestra RTV Ljubljana. Nato je kot slikar vodil zasebno slikarsko šolo. Risal je za časopise in revije (Tedenska tribuna, Ciciban, Pionirski list) in ustvarjal kot otroški portretist. Ilustriral  in opremil je knjige (Mitja Prešeren, Plavanje, 1965; Vladimir Kavčič, Vaška  komanda, 1972; Miško Kranjec, Kost, 1982). Je prejemnik Levstikove nagrade za ilustracijo leta 1964.

Kritiške zapise o Savu Sovrètu so prispevali dr. Stane Mikuž, dr. Ivan Sedej, dr. Cene Avguštin, Janez Mesesnel, Aleksander Bassin, France Zalar, Jože Hudeček, dr. Mirko Juteršek, Polona Škodič, Jadranka Bogataj in Tatjana Pregl Kobe.

Pomembnejše samostojne  razstave:

Galerija Ars, Ljubljana, 1975; Likovni salon, Celje 1976; Galeria Il Mandracchio, Milje, 1977; Salon Žalec, Žalec, 1983; Galerija Lerota, Ljubljana, 1984, 1987 , 1994; Galerija Petrol, Ljubljana, 1984, 1986; Galerija Vodnikova domačija, Ljubljana,1990, 2000; Galerija Lala, Inštitut Josip Stefan, Ljubljana, 1993; Galerija Slovenijales, Ljubljana, 1994, 1995; Galerija Modrijanov mlin, Postojna, 1994; Slovenski kulturni center Korotan, Dunaj, Galerija Kompas, Galerija TR3, Ljubljana, 1996; Galerija Krka, Novo mesto, 1997; Inštitut Jožef Stefan, Ljubljana, 1999.

Pomembnejše skupinske razstave:

Jakopičev paviljon, Ljubljana, 1956, 1960; Moderna galerija, Mestna galerija, Ljubljana, Moderna galerija Zagreb, 1958, 1963, 1965, 1966 – vse razstave DSLU.

[1] Tomaž Brejc, Študije o slovenskem slikarstvu v 20. stoletju, str. 80, 145, 149, Slovenska matica, Ljubljana, 2010.

[2] Dejstvo je namreč, da Sovre večinoma ni zabeležil na svojih delih letnice nastanka, tako da lahko ta omenjeni zreli ustvarjalni čas opredelimo po ustnih izročilih njegovih najožjih svojcev in delno po malo številnih javnih nastopih na razstavah na Dunaju in Ljubljani med leti 1996 in 1999.

Izvedbo razstave so omogočili / Exhibition was suported by: